Šenkova domačija na Jezerskem

Šenkova domačija je s svojo gručasto postavitvijo osmih, z leseno kritino kritih stavb, neponovljiv biser alpske arhitekture, ki so ga naši predniki osnovali pred več kot 500 leti. Glavna hiša se domnevno ponaša z letnico 1517 in naselbina je nastala po odteku velikega jezera v 14. stoletju. Z ljubeznijo do dediščine prednikov je domačija ohranila svojo prvotno podobo, hiša pa je s svojo, za ta prostor, netipično mogočnostjo zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena in s tem podvržena strogemu varovanju. Zavedamo se njene neprecenljive vrednosti, zato jo z veseljem ohranjamo in delimo njeno bogato zgodovino z vami.






Pogled z dvorišča zajema vsa gospodarska poslopja Šenkove domačije, od katerih dve že manjkata, vendar pa je s tem odprt pogled na mogočno ostenje Grintovcev, ki daje celotni kulisi nezamenljiv pečat. Obstoječa gospodarska poslopja ohranjajo svojo podobo, prilagaja se notranjost, ki sprejema svoje nove prebivalce; konje, ovce, kokoši in piščance, race in mačke.

Na Šenkovi domačiji smo do nedavnega živele 4 generacije in naša razširjena družina je štela 8 oseb. Žal se je leta 2014 od nas za vedno poslovila babica Mimi, ki nas je s svojim znanjem in optimizmom navduševala še v 91-tem letu starosti. Z že 25 let pokojnim možem Ludvikom sta po vojni zaživela v stari hiši, ki se ponaša s častitljivo letnico 1517 in jo ohranila v takem stanju, kot je danes.

Stara mama Brigita skrbi za sina Andreja, ki ima po nesreči s traktorjem cerebralno paralizo, seveda pa je vedno na voljo, kadar jo potrebuje kdo od vnukov. Luka je najstarejši in se najbolje znajde v strežbi, Kristjan je dobro leto mlajši in ga največkrat najdemo v kuhinji, kjer sodeluje pri pripravi okusnih obrokov domače hrane, najmlajša Maša pa uživa v komunikaciji z gosti in vas z veseljem popelje po kmetiji. Družino zaključujeva Drejc in Polona, ki sva si za cilj zadala oživitev kmetije in njeno ohranitev za nadaljnje rodove. Pri delu nam veliko pomagata dedi Joža, ki je mojster za vse in brat Klemen, ki je prevzel skrb za konje.

Za vso našo ponudbo nam lahko pošljete povpraševanje s pomočjo spletnega obrazca.

Babica Mimi

Babica, Šenkova Mimi, se je 29.8.1923 rodila kot tretji otrok pri Kvančarju v Kvancih mami Berti (Makekovi) in očetu Jožu Skuberju (sinu Vaniškega Ferdinanda). Dve leti  se je šolala v Državni meščanski šoli »Kraljeviča Andreja« v Tržiču. Leta 1937 je šolo zaključila z odliko, a za nadaljnji dve leti ni bilo denarja. Istega leta je odšla služit na Štularjevo kmetijo, kjer je najprej pomagala pri administraciji v lesni trgovini, kasneje pa tudi v penzionu. Pri Štularju je preživela vojni čas in bila po vojni dve leti zaposlena na Krajevnem uradu kot administratorka. Nekaj let je vodila krajevno Mladinsko organizacijo.



Leta 1947 se je poročila s šestnajst let starejšim Štularjevim Ludvikom. Oče Josip jima je prepustil Šenkovo kmetijo in jo s tem rešil nacionalizacije. Žal pa je od nekdaj mogoče Šenkove kmetije Ludviku in Mimi ostalo le 16 ha zemlje, s katero sta morala preživeti sebe in svojo družino. Z vztrajnostjo, dobro voljo in optimizmom sta prekrmarila mnoge težave povojnega obdobja. K njima so radi hodili tako domačini kot mnogi tuji gostje, tako na klepet kot tudi na pomoč pri vsakodnevnem delu. Žal je Ludvika bolezen vzela že leta 1987 in od takrat je Mimi skupaj s hčerko Brigito sama gospodarila na kmetiji, ki jo je leta 2010 prepustila v upravljanje vnukinji Poloni in njeni družini.

Mimi je bila do zadnjega dne znana kot izvrstna sogovornica. Kljub visoki starosti, ki jo je doživela, je bila vedno izjemno bistra in dobrega spomina. V zadnjem letu življenja je sodelovala pri nastajanju nove knjige o gospodarjenju na jezerskih kmetijah, ki jo piše znana zgodovinarka in etnologinja dr. Marija Makarovič. Pri njej se je izvedelo vse: kako pravilno speči potico in narediti žgance, kaj narediti, če so težave pri živalih, kako je bilo leta 1943, ko je divjala vojna, kdo je čigav sorodnik in kakšne so aktualne politične razmere. Ves čas je spremljala televizijske in radijske oddaje in zelo rada poklepetala z obiskovalci. Z obiskom jo je v v avgustu leta 2013, ko je praznovala 90 let, počastil tudi jezerski župan, Jure Markič s sodelavko Jasno in v dveh urah so poklepetali o marsičem.

Naša babica Mimi nas je zapustila nenadno, saj je zaspala 15. februarja 2014, le nekaj ur po tem, ko je še z zanimanjem spremljala priprave na praznovanje 80-letnice sosedovega Franclna, dolgoletnega pastirja Šenkovih in Štularjevih ovc na Golem vrhu.

Spominjamo se je z veseljem in iz spominov nanjo črpamo moč za nadaljevanje njenega dolgoletnega dela na Šenkovi domačiji.



Drejc

Drejc Karničar je najmlajši sin dolgoletnih oskrbnikov Češke koče, Anice in Andreja Karničarja. Skupaj s sestro in tremi brati je svojo mladost preživel tesno povezan s hribi in smučanjem. Pleza od svojega petnajstega leta. Alpinistični izpit opravil leta1988.

Svojo strast do plezanja in smučanja je leta 1995 kronal s prvenstvenim spustom s himalajskega osemtisočaka Annapurne, ki jo je osvojil in presmučal skupaj z bratom Davom. Poleg Annapurne (8091m), je presmučal tudi vzhodno steno Matterhorna (4478m), se večkrat s smučmi spustil z Mont Blanca (4807m), v naših hribih pa po strmih stenah Bab, Dolgega hrbta, Kočne in Grintovca. Med zelo atraktive sodi tudi spust po zaledenelem Sinjem slapu pod Češko kočo.

Dolga leta se je udeleževal turnosmučarskih tekmovanj po Italiji, kjer sta leta 1993 s pokojnim bratom Lukom osvojila tretje mesto v italijanskem pokalu Coppa delle Alpi.





Po končani Gimnaziji v Kranju je pričel s študijem na Fakulteti za šport in ga leta 1998 uspešno končal ter si pridobil naziv profesor športne vzgoje. Za svoje diplomsko delo s področja treninga turnega smučanja je dobil nagrado sklada Roka Petroviča. Svoje znanje je kot profesor športne vzgoje več kot 10 let prenašal na mladi rod v OŠ Matije Valjavca v Preddvoru in na domači podružnični šoli.

V mandatu 2006 - 2011 je bil član Strokovnega sveta za šport vlade RS. Dolgoletni trener in učitelj smučanja v domačem športnem društvu. V domačem cerkvenem pevskem zboru poje od dopolnjene polnoletnosti. Na Jezerskem je več kot desetletje vodil alpinistični odsek.S svojim zgledom je za alpinizem in smučanje navdušil ter vzgojil celo generacijo mladih deklet in fantov.

Leta 1986 je bil prvič v reševalni akciji ob tragediji nizozemskih planincev na Kočni. Leta 1992 je opravil izpite za gorskega reševalca, po tragični smrti brata Luka in reševalskih kolegov nad Okrešljem, pa je prevzel vodenje društva Gorske reševalne službe na Jezerskem. V letih 2006 - 2010 je bil tudi podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije.





Skupaj z ženo Polono je bil kot naslednik svojega očeta, pet let oskrbnik Češke koče na Spodnjih Ravneh, sedaj pa ves svoj čas posveča obnovi Šenkove domačije in njeni turistični ponudbi. Svoje široko alpinistično in smučarsko znanje ter pedagoški čut usmerja v programe za mlade, ki svoje počitnice z veseljem preživljajo na Šenkovi domačiji in na Jezerskem.


Polona

Polona je od leta 1976 odraščala na Šenkovi domačiji. Ves čas je bila trdno odločena, da bo kmetijo usmerila v turizem in tako nadaljevala poslovno pot, ki jo je na sosednji, Štularjevi kmetiji začrtal njen praded, Josip Virnik, posestnik, čigar načrte je kruto pretrgala povojna nacionalizacija kmetijske zemlje. Penzion, gostilna, trgovina, tri žage in lesna trgovina so kar naenkrat postali zgodovinsko dejstvo in dedova neizmerna želja je bila, da se kmetiji nekoč zopet povrne krivično odvzeta zemlja. V želji, da bi pred nacionaizacijo rešil Šenkovo domačijo, jo je podelil sinu Ludviku, Poloninemu dedu. Kmetija je ohranila večino značilnih stavb; zobu časa še vedno kljubuje tudi 500-letna Šenkova hiša, ki je od leta 1949 zavarovana kot kulturni spomenik.







Odraščanje na Šenkovi domačiji je bilo trdno povezano s trdim kmečkim delom, odrekanjem in strogim nadzorom babice Mimi. Življenje v 500-letni hiši je bilo vse prej kot rožnato in Polona si je že zgodaj privzgojila delovne navade, z odliko zaključila osnovnošolsko šolanje, s podobnimi ocenami zaključila šolanje na Gimnaziji v Kranju ter nadaljevala na Ekonomski fakulteti, na turistični smeri. Študij je po rojstvu tretjega otroka; hčerke Maše, zaključila leta 2004 z diplomsko nalogo: Poslovni načrt za turistično kmetijo Šenkova domačija.

Maja leta 1997 sta z možem Drejcem začela skupno poslovno-turistično pot v znameniti planinski postojanki Češka koča na Zgornjih Ravneh in jo oskrbovala 5 let, ko je Drejc kot profesor športne vzgoje dobil službo v Osnovni šoli v Preddvoru. Polona se je leta 2005 zaposlila v Kranju; v podružnici švedske multinacionalke v ključarski stroki. Pet let dela na področju trženja, prodaje in logistike je bilo zelo pomembnih za nadaljevanje lastne poslovne poti.

Že kot 18-letna se je leta 1994 skupaj z Drejcem povzpela na najvišji vrh Evrope, Mont Blanc ter se leta 1996 udeležila jezerske odprave v Južno Ameriko, kjer je dosegla svoj višinski rekord 5200 m. Leta 2007 je smučala z rame Mont Blanca, 4500 m visoko in leta 2008 z vrha 4105 visokega vrha Dom de Neige v pogorju Ecrins, ter se neštetokrat podala na turnosmučarsko tekmovanje slovenskega pokala.

Po začetku svetovne krize, ki je zadela gospodarstvo, se je Polona jeseni leta 2009 odločila, da je čas za samostojno pot. Odločila se je za študij na Biotehniškem centru Naklo, prevzela vodenja kmetije in začela z  njeno preusmeritvijo v turizem. V štirih letih sta z možem Drejcem obnovila večino stavb na kmetiji, uredila ogrevanje celotne domačije na sekance, postavila prostore za oskrbo gostov v kmapu, uredila spanje na seniku, zgradila novo preužitkarsko hišo in pripravila načrte za obnovo glavne Šenkove hiše. V hlev sta naselila trop ovcjezersko solčavske pasme, krave cike, krškopoljske pujse, jahalne konje, številno perjad ter na dvorišče postavila čuvaja Arčija.




Polona je novembra 2013 študij na BC Naklo zaključila z drugo diplomsko nalogo in poleg dela na domači kmetiji vodi še turistično društvo Jezersko, ki si prizadeva za razvoj turizma na Jezerskem. V zadnjih treh letih se je tudi na širšem področju turizma na Jezerskem začelo premikanje v pozitivno smer in skupaj sledimo načrtom naših prednikov, ki so pred drugo svetovno vojno začeli s povezovanjem in združevanjem v želji po doseganju boljšega turističnega razvoja.

Luka, Kristjan in Maša

Triperesna deteljica orok Drejca in Polone odrašča na Šenkovi domačiji in raste z njeno obnovo. V letih 1998, 1999 in 2002 rojeni otroci so že zelo zgodaj spoznali kako pomembno je ohranjanje dediščine prednikov ter skrb za domačo kmetijo.

Obiščite nas

Copyright 2017, Izdelava MMstudio
Naša spletna stran za boljše delovanje uporablja piškotke! Želite izvedeti več?
Ali se strinjate, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen?