REZERVACIJA/BOOKING

Mnenje konservatorke Saše Roškar o obnovi Šenkove domačije na Jezerskem

27. Marec 2020

Saša Roškar, univ. dipl. etnol. in kult antrop., konservatorska svetovalka, zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Kranj, sasa.roskar@zvkds.si



Obrazložitev

Šenkova domačija je gručasta gorska domačija na Zgornjem Jezerskem, ki danes obsega tri bivalne objekte ter kopico gospodarskih objektov – dva delujoča hleva, en preurejen hlev ter druge pritikline. Domačija je umeščena v Ravneh v neposredni bližini cerkve sv. Andreja, pod cesto, ki se vije proti Jezerskemu prevalu. Najpomembnejši objekt na domačiji je stara hiša – dominanten in gradbeno ambiciozen objekt iz 16. stoletja, ki je do danes ohranil svojo tlorisno zasnovo ter mnoge likovne detajle – poznogotska polkrožna kamnita portala ter okenske okvire, kamnit portal v črno kuhinjo, banjast obok v veži ter renesančen in baročen lesen strop, obok v kleti, ki ga podpira kamnit steber. 

Šenkova hiša je od leta 1949 zavarovana kot kulturni spomenik in o njej so pisali ugledni možje s področja arhitekture in konservatorstva:

-      Mušič, Marjan (1952): Vplivna področja med stilno arhitekturo in slovenskim ljudskim stavbarstvom v srednjem veku; Slovenski etnograf, 1952, str. 54-69.

-      Sedej, Ivan (1975): Problemi poznogotskih form v kmečki arhitekturi na Jezerskem, Kranjski zbornik 1975, str. 212-216.

-      Sedej, Ivan (1989): Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem, Prešernova družba v Ljubljani, str. 54-55.

-     Fister, Peter – na več mestih.

-     Cevc, Tone (1988): Kmečke hiše v Karavankah : stavbna dediščina hribovskih kmetij pod Kepo, Stolom, Košuto, Obirjem, Pristovškim Storžičem in Peco, str. 196-201.

Leta 1958 je Slovenski etnografski muzej v okviru Orlovih ekip naredil prvi arhitekturni posnetek Šenkove hiše. Šenkova hiša je ena najbolj opisovanih in dokumentiranih kmečkih hiš pri nas.

 ZVKDS OE Kranj, takrat Zavod za spomeniško varstvo Kranj, je v 60. letih 20. stoletja prvič sodeloval z lastniki z raziskavami (sondiranjem) in pri obnovi fasade. Leta 2000 je konservator Vladimir Knific pripravil elaborat Zgornje Jezersko – Virnikova domačija; Preliminarni konservatorsko -restavratorski program – pri čemer je bila ena od možnosti usmeritev domačije v turizem. Sodelavcem ZVKDS OE Kranj z zunanjimi sodelavci je bilo vedno omogočeno sodelovanje in raziskave – v zadnjih letih je bilo opravljeno: sondiranje notranjih in zunanjih ometov ter poslikav, popis predmetov (popisanih in fotografiranih je bilo 596 predmetov), dendrokronološke raziskave (sodelovanje z Biotehniško fakulteto), ki so pokazale, da je imelo staro ostrešje lesene dele, ki so bili posekani 1624, raziskave statike in gradbenih substanc (sodelovanje s Fakulteto za gradbeništvo). S sledenjem nekaterim prezidavam stanovanjske hiše, ki so se pokazale prav pri prenovi, lahko dobljeno datacijo pomaknemo vsaj za 100 ali več let nazaj. Polona Zalokar je opravila izjemno delo tudi z raziskavami arhivskega gradiva, ki sega do 16. stoletja.

 Kot arhitekt že desetletja z družino sodeluje Marko Šenk – leta 1981 je zasnoval novo stanovanjsko hišo ter v obdobju 2012 – 2019 sodeloval pri:

-          prenovi volovjeka, ki je ohranil svojo zunanjo podobo, vanj pa je danes premišljeno umeščena toplotna postaja, ki napaja celotno domačijo ter sanitarije za potrebe namestitve v kampu;

-          novi gradnji »preužitkarce« – namestitvenega objekta na mestu odstranjene hiše iz 17. stoletja, ki v svoji podobi sledi volumnu in oblikovanju objekta, ki ga je nadomestila;

-          prenovi kulturnega spomenika – stare stanovanjske hiše iz 16. stoletja, ki je po prenovi dobila novo namembnost – danes je namestitveni objekt za potrebe gostov na domačiji.

 Kot konservatorka sem imela na eni strani veliko spoštovanje do same domačije in njenih lastnikov, na drugi strani pa do dela mojih predhodnikov. Tudi do njihovih hipotez o stavbnem razvoju hiše. Ker so nam bile zaradi temeljite prenove omogočene tudi destruktivne raziskave, smo njihove hipoteze lahko preverili in ovrgli. Eno najbolj zanimivih odkritij je bilo namreč prepoznavanje prvotnega tlorisa in oboda objekta, ki je bil sestavljen iz dveh celic na sedanjem SV delu hiše. Druga presenetljiva najdba so bile baročne poslikave sten in stropa v današnji shrambi. Takšnih poslikav do sedaj še nismo zasledili nikjer drugje. Ker so bile zelo poškodovane, so se ohranile le v fragmentih, kljub temu pa predstavljajo pomembno dokumentacijo o krašenju bivalnih prostorov na podeželju v 19. stoletju. Raziskave so nam omogočile odpiranje plasti nekdanjega življenja v razponu petih stoletij.

 Menim, da je bilo večletno delo uspešno lahko zato, ker imamo vsi vključeni globoko spoštovanje do domačije same. Ker smo se zelo veliko pogovarjali in smo drug za drugega vedeli kaj razumemo kot izjemne vrednote tako stare hiše kot celotne domačije ter kaj so želje in potrebe – najprej lastnikov po ohranjanju in oblikovanju preživetja iz dejavnosti na domačiji. Ker smo bili vsi pripravljeni na kompromise iz lastnega zornega kota. Domačija v celoti in stara hiša še posebej ima danes drugačno podobo in novo življenje. O njej pa po vseh teh letih vemo mnogo več kot pred posegi. Raziskave so nas namreč naučile tudi, da so staro hišo vsakokratni uporabniki prilagodili svojim potrebam – ohranili, kar je bilo koristnega in dodali kar so potrebovali. Tudi zato sem sama kot konservatorka (sicer z velikim cmokom v grlu) lahko sprejela odločitev, da je staro ostrešje (ki je bilo v resnici v zelo slabem stanju) mogoče nadomestiti z novim. Enako težko je bilo tudi sprejeti odločitev, da se stara preužitkarska hiša nadomesti z novo gradnjo. In z občudovanjem sprejemam kako so deli stare »preužitkarce« ter starega ostrešja in strehe našli novo mesto v prenovljenih prostorih. V novo »preužitkarco« je bil umeščen star strop ter vrata s podbojem iz stare »preužitkarce«, star les je bil uporabljen za opaže. Iz lesene kritine stare hiše so bile narejeni opaži v novih namestitvenih enotah, častitljivo ostrešje pa je bilo uporabljeno za izdelavo pohištva in opreme.

 Izpostaviti je potrebno, da je šlo v tem primeru za ohranjanje in prenovo izjemnega in dragocenega spomenika, ki ima sedaj možnosti za novo življenje. Vendar je enako pomembno tudi to, da je družina Virnik Karničar svoje preživetje vezala na ohranjanje in vzpostavljanje domačije (kmetije) kot take. Napolnili so hleve z živino (gojijo avtohtone slovenske pasme goveda, ovac, prašičev in perutnine), obdelujejo zemljo, vzdržujejo 2 planini, ohranjajo izjemno kulturno krajno, kulinarično dediščino in domače spretnosti (npr. predelava volne…). V delo na domačiji so vpete 3 generacije. V resnici gre za celostno in celovito ohranjanje dediščine vseh zvrsti in poimenovanj.

 



< Nazaj

Obiščite nas

Copyright 2024, Izdelava MMstudio
Naša spletna stran za boljše delovanje uporablja piškotke! Želite izvedeti več?
Ali se strinjate, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen?