REZERVACIJA/BOOKING

Šenkova domačija na Jezerskem

Šenkova domačija je s svojo gručasto postavitvijo osmih, z leseno kritino kritih stavb, neponovljiv biser alpske arhitekture, ki so ga naši predniki osnovali pred več kot 500 leti. Glavna hiša se domnevno ponaša z letnico 1521 in naselbina je nastala po odteku velikega jezera v 14. stoletju. Z ljubeznijo do dediščine prednikov je domačija ohranila svojo prvotno podobo, hiša pa je s svojo, za ta prostor, netipično mogočnostjo zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena in s tem podvržena strogemu varovanju. Zavedamo se njene neprecenljive vrednosti, zato jo z veseljem ohranjamo in delimo njeno bogato zgodovino z vami. 





Pogled z dvorišča zajema vsa gospodarska poslopja Šenkove domačije, od katerih dve že manjkata, vendar pa je s tem odprt pogled na mogočno ostenje Grintovcev, ki daje celotni kulisi nezamenljiv pečat. Obstoječa gospodarska poslopja ohranjajo svojo podobo, prilagaja se notranjost, ki sprejema svoje nove prebivalce; krave, ovce, prašiče, kokoši in piščance, race in mačke.

Na Šenkovi domačiji smo do nedavnega živele 4 generacije in naša razširjena družina je štela 8 oseb. Žal se je leta 2014 od nas za vedno poslovila babica Mimi, ki nas je s svojim znanjem in optimizmom navduševala še v 91-tem letu starosti. Z že 25 let pokojnim možem Ludvikom sta po vojni zaživela v stari hiši, ki se ponaša s častitljivo letnico 1521 in jo ohranila v takem stanju, kot je danes.

Stara mama Brigita skrbi za sina Andreja, ki ima po nesreči s traktorjem cerebralno paralizo, seveda pa je vedno na voljo, kadar jo potrebuje kdo od vnukov. Luka je najstarejši in se najbolje znajde v kuhinji, Kristjan je dobro leto mlajši in ga največkrat najdemo v veži stare hiše, kjer sodeluje pri postrežbi gostov, najmlajša Maša pa uživa v komunikaciji z gosti in vas z veseljem popelje po kmetiji. Družino zaključujeva Drejc in Polona, ki sva si za cilj zadala oživitev kmetije in njeno ohranitev za nadaljnje rodove. Pri delu nam veliko pomaga tudi dedi Joža, ki je mojster za vse in v svoji delavnici pridno mizari, tesari ali kako drugače popravlja vse, kar je popravila potrebno. Poleg družinskih članov zaposlujemo tudi pet sodelavk za pomoč v kuhinji, strežbi in pospravljanju sob.

Kako se je vse skupaj začelo?

V letu 2010 je kmetijo od babice Mimi prevzela Polona in skupaj z možem Drejcem stopila na pot obnove starodavne kmečke naselbine. Prvi načrti obnove in preusmeritve segajo sicer že v leto 2004, vendar so morali dozoreti in najti pravo podobo. Najprej smo se posvetovali z arhitektom Markom Šenkom, katerega priimek še spominja na stare gospodarje Šenkove domačije (Marko je veliko mlajši bratranec naše babice Mimi; oba pa sta potomca Luke Šenka, ki se je leta 1775 odselil s Šenkove kmetije in priženil na Makekovo). Treba je bilo postaviti prioritete prenove stavb na domačiji in določiti njihovo novo namembnost.

Stari volovjek postane kotlovnica in del prostora za kampiranje

Prva stavba, ki smo se je lotili, je bil stari volovjek, kamor smo umestili kotlovnico in zalogovnik za ogrevanje na sekance ter sanitarije za prostor za kampiranje, ki je poleti urejen na travniku nad kmetijo. Poleg tega smo poravnali okolico stavbe, da je nastal raven peščen prostor, ki je poleti namenjen parkiranju avtodomov in osebnih avtomobilov vseh, ki kampirajo na kmetiji.  V volovjeku je dobila svoj prostor tudi letna kuhinja, ki jo uporabljajo gostje v kampu.

Obnovili smo tudi staro delavnico na osrednjem dvorišču, kjer kraljuje dedi Joža in hlev za kokoši in prašiče, kasneje pa še hlev za krave in ovce.

Kamp Šenkova domačija

Obnova preužitkarske hiše 


V letu 2012 je bil volovjek obnovljen in začeli smo s pripravljanjem načrtov za obnovo preužitkarske hiše. V tem letu smo pričakovali tudi odločbo o sofinanciranju obnove in jo pričakali konec jeseni. Takrat smo tudi pričeli z gradnjo nove stavbe; staro smo podrli, ohranili vitalne lesene dele in po zelo dolgi zimi, pomladi 2013 začeli z gradnjo nove. V dobrem letu je bila stavba zgrajena in slovesno odprta maja 2014. 

Zgodba nove Preužitkarice nas popelje v čase, ko sta gospodar kmetije in njegova žena kmetijo predala svojemu nasledniku, sama pa sta v preužitek dobila prostor v manjši hiši, imenovani preužitkarica. Za vas smo Šenkovo preužitkarsko hišo z letnico 1669 postavili na novo in jo preuredili v prijetno okolje za sprostitev po napornem delovnem ritmu. V njej nudimo dvanajst ležišč, razporejenih v dve dvoposteljni sobi v pritličju in dva luksuzno opremljena apartmaja za 4 osebe v mansardi. Sobi se imenujeta Kaša in Špajza, apartmaja pa Kamra in Gank.


Šenkova domačija Jezersko

Obnova stare hiše - kulturnega spomenika

Po obnovi preužitkarske hiše smo se z vsemi do sedaj pridobljenimi izkušnjami lotili še obnove glavne stavbe na kmetiji - stare hiše, ki je zavarovana kot kulturni spomenik že od leta 1949. Prav zaradi spomeniškega varstva je bila dolga leta pod strogim nadzorom in ni doživljala sprememb, ki bi kakorkoli posegale v njene arhitekturne posebnosti. Zaradi arhitekturne zasnove in dobre ohranjenosti je verjetno na Slovenskem največkrat opisovana kmečka stavba, saj je posebna in netipična za ta prostor. V povojnem času je bila omenjena in opisana v več publikacijah, knjigah in strokovnih člankih. Točne letnice nastanka, pa avtorji niso uspeli točno določiti. Tako se omenja več letnic, največkrat je omenjena letnica 1517, pa tudi 1521 in celo 1531. 

Sama stavba ni nastala v enem kosu. Prva zgradba je bila verjetno dvosobna in je imela vhod na severni strani, kjer smo našli ravna zazidana vrata. Ta ugotovitev začetke hiše postavlja v obdobje pred letom 1500. Diagonalno nasproti te stavbe so bili najdeni ostanki kovaške žlindre, kar je dokaz, da je bila tukaj kovačnica. Ali je bila  kovačnica najprej samostojni objekt ali pa že del večje stavbe, še ne vemo. Kovačnica je imela odprto lopo, da so konje podkovali skoraj s ceste. V začetku 16. stoletja je hiša dobila sedanjo podobo z obokano vežo. V nekdanji kovačnici je starejši, renesančno oblikovan lesen strop, v nekdanji hiši (danes bi ji rekli dnevna soba), pa bogat lesen baročni strop.

Verjetno je ogromna kvadratna stavba, ki meri 16x16 metrov, v svoji sedanji velikosti nastala v bogatejšem oziroma toplejšem obdobju v naši polpretekli zgodovini; v 17-tem stoletju, oziroma je bila takrat obnovljena. V tem času je gospodar sebi postavil tudi preužitkarsko hišo in se vanjo vselil leta 1669, ko je bila ta zgrajena, glavno hišo pa prepustil sinu.



Od leta 1949 je hiša torej pod spomeniških varstvom. Stari ata Ludvik je bil v povojnem času celo kaznovan zaradi nedovoljenih posegov, ko je v črni kuhinji uredil kopalnico in stranišče, ki ju je seveda moral porušiti. Kasneje je kopalnico in stranišče umestil v delu nekdanje hiše, kasnejše radarce. Kar je hiši dodalo nekaj modernega udobja, kljub poznosrednjeveški zasnovi z debelimi zidovi in majhnimi okni. Nekaj kozmetičnih popravkov je hiša dobila konec 60 - let z novo fasado in delno saniranimi kamnitimi portali izdelanimi iz jezerskega lehnjaka.   

Več sprememb je hiša doživela v preteklih 5 - letih ob strogem nadzoru konservatorke Saše Roškar iz kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pri njeni obnovi je bila še posebej potrebna previdnost in veliko strokovnega znanja, ki so ga v obnovo vložili tako restavratorji kot gradbeniki. Z velikim mojstrstvom sedaj žal že pokojnega gradbenika Franca Novaka in njegovih sinov ter sodelavcev nam je uspelo rešiti hišo pred njenim zagotovim propadom. S temeljitimi posegi v temelje in stene hiše smo stavbo podtemeljili, stene injicirali in povezali med seboj. Izolacija in talno gretje odslej skrbita za primerno klimo v stavbi, vse novo stavbno pohištvo pa je kopija starega. Mala škatlasta okna, velika dvojna macesnova vhodna vrata in obnovljena veža dajejo stavbi nezamenljiv pečat. 

V pritličje stavbe je umeščena kuhinja, jedilnica, pisarna, recepcija in prostor za točenje pijač, veliko podstrešje hiše pa smo v letu 2019 preuredili v dodatnih 7 sob in manjšo konferenčno dvorano. Ohranili smo tudi črno kuhinjo, kjer prav lepo diši po dimu in nas spominja na čase, ko so se v njej sušili suhomesnati izdelki. Ohranili smo dušo srednjeveške stavbe, katere začetki segajo v začetek 16. stoletja. Raziskave, ki so bile narejene na stavbi pred in med obnovo bodo kmalu skupaj z njeno, v pisnih virih najdeno zgodovino, objavljeni v knjigi, ki je v nastajanju.



Sobe v stari hiši

Tretje gradbeno dovoljenje nas je leta 2019 popeljalo do obnove podstrešnega dela stare hiše. Velik kvadratni tloris stavbe je omogočil umestitev 7-ih sob in večjega družabnega prostora na podstrešje stavbe. Konstrukcija je v celoti lesena, na južni stran so umeščena strešna okna, na oba zatrepa hiše pa je arhitekt Šenk domiselno umestil velike svetlobne površine in na zahodu imajo sobe celo notranje balkone oziroma lože. S severne strani se ne vidi, da se v hiši kaj dogaja; pogled na hribe je ostal enak. Sobe so razvrščene v dve nadstropji; v prvi mansardi je apartma za 4 osebe in dve troposteljni sobi ter skupni oziroma konferenčni prostor. V drugi mansardi pa so manjše sobe; tri dvoposteljne sobe in en apartma za dva. Za obnovo podstrešja in opremo sob smo uporabili veliko starega lesa, ki smo ga ohranili iz starega ostrešja in strehe. Mojstri mizarji so z veliko domiselnostjo za vsako sobi izdelali unikatno rustikalno pohištvo. 

Kovačnica, Pekarnica, Jagrska, Šuštarska, Furmanska, Ovčarska in Golcarska


Sobe smo poimenovali po dejavnostih oziroma poklicih, ki so jih opravljali naši predniki. Tako imamo v hiši apartma Kovačnica, ki nas opominja na to, da je bila v pritličju stavbe nekoč prisotna kovaška dejavnost. Manjši apartma v drugi mansardi pa smo poimenovali Pekarnica, saj je bil naš prednik po babičini strani nekoč pek in je med obema vojnama v Vanišu imel pekarno. Jagrska soba bi se pravilno slovensko morala imenovati lovska in nakazuje na to, da je bil lov v preteklosti močno povezan tudi s člani Šenkove kmetije. Soba Šuštarska je posvečena prednikom Drejca Karničarja, saj je bil njegov ded Franc, kasneje pa tudi oče Andrej na Jezerskem poznan kot Šuštarjov, kar pomeni, da je bil čevljar. Ostale tri sobe v drugi mansardi so Furmanska, Ovčarska in Golcarska. Furanje ali prevozništvo je tesno povezano z našimi predniki na Štularjevi kmetiji, ki je zrasla ob stari tovorni poti na Jezerski vrh in prevoznike oziroma po takratno furmane oskrbovala s spočitimi konji, hrano in prenočišči. Prav tako so se pri Štularju ukvarjali z golcarijo oziroma gozdarstvom, ki so ga predelovali na svojih žagah ter tudi odkupovali od drugih lastnikov gozdov. Dedek Ludvik je bi po poklicu lesni manipulant, kar bi danes pomenilo, da je trgoval z lesom. Na Šenkovi domačiji so med drugim pred drugo svetovno vojno in še tudi po njen stanovali golcarji, ki so golcarili za Štularjeve. Ovčjereja pa je še danes ena glavnih kmetijskih dejavnosti na Jezerskem in tudi na Šenkovi domačiji, kjer s pridom uporabljamo pridelke, ki nam jih ovca daje; meso, volno in kože. V vseh sobah so razstavljeni predmeti, ki poudarjajo značaj vsake sobe in tako se boste lahko tudi vi poskusili vživeti v dediščino naših prednikov, ki so v preteklih stoletjih ustvarjali zgodovino mogočne stavbe. 

Vabljeni, da nas obiščete!




Babica Mimi

Babica, Šenkova Mimi, se je 29.8.1923 rodila kot tretji otrok pri Kvančarju v Kvancih mami Berti (Makekovi) in očetu Jožu Skuberju (sinu Vaniškega Ferdinanda). Dve leti  se je šolala v Državni meščanski šoli »Kraljeviča Andreja« v Tržiču. Leta 1937 je šolo zaključila z odliko, a za nadaljnji dve leti ni bilo denarja. Istega leta je odšla služit na Štularjevo kmetijo, kjer je najprej pomagala pri administraciji v lesni trgovini, kasneje pa tudi v penzionu. Pri Štularju je preživela vojni čas in bila po vojni dve leti zaposlena na Krajevnem uradu kot administratorka. Nekaj let je vodila krajevno Mladinsko organizacijo.



Leta 1947 se je poročila s šestnajst let starejšim Štularjevim Ludvikom. Oče Josip jima je prepustil Šenkovo kmetijo in jo s tem rešil nacionalizacije. Žal pa je od nekdaj mogoče Šenkove kmetije Ludviku in Mimi ostalo le 16 ha zemlje, s katero sta morala preživeti sebe in svojo družino. Z vztrajnostjo, dobro voljo in optimizmom sta prekrmarila mnoge težave povojnega obdobja. K njima so radi hodili tako domačini kot mnogi tuji gostje, tako na klepet kot tudi na pomoč pri vsakodnevnem delu. Žal je Ludvika bolezen vzela že leta 1987 in od takrat je Mimi skupaj s hčerko Brigito sama gospodarila na kmetiji, ki jo je leta 2010 prepustila v upravljanje vnukinji Poloni in njeni družini.

Mimi je bila do zadnjega dne znana kot izvrstna sogovornica. Kljub visoki starosti, ki jo je doživela, je bila vedno izjemno bistra in dobrega spomina. V zadnjem letu življenja je sodelovala pri nastajanju nove knjige o gospodarjenju na jezerskih kmetijah, ki jo piše znana zgodovinarka in etnologinja dr. Marija Makarovič. Pri njej se je izvedelo vse: kako pravilno speči potico in narediti žgance, kaj narediti, če so težave pri živalih, kako je bilo leta 1943, ko je divjala vojna, kdo je čigav sorodnik in kakšne so aktualne politične razmere. Ves čas je spremljala televizijske in radijske oddaje in zelo rada poklepetala z obiskovalci. Z obiskom jo je v v avgustu leta 2013, ko je praznovala 90 let, počastil tudi jezerski župan, Jure Markič s sodelavko Jasno in v dveh urah so poklepetali o marsičem.

Naša babica Mimi nas je zapustila nenadno, saj je zaspala 15. februarja 2014, le nekaj ur po tem, ko je še z zanimanjem spremljala priprave na praznovanje 80-letnice sosedovega Franclna, dolgoletnega pastirja Šenkovih in Štularjevih ovc na Golem vrhu.

Spominjamo se je z veseljem in iz spominov nanjo črpamo moč za nadaljevanje njenega dolgoletnega dela na Šenkovi domačiji.



Drejc

Drejc Karničar je najmlajši sin dolgoletnih oskrbnikov Češke koče, Anice in Andreja Karničar iz sedaj že lahko rečemo znamenite Karničarjeve družine. Skupaj s sestro Irmo in tremi brati, Izidorjem, Lukom in Davom je svojo mladost preživel tesno povezan s hribi in smučanjem. Plezati je začel že pri petnajstih letih in alpinistični izpit opravil leta 1988, star 18 let.



Svojo strast do plezanja in smučanja je leta 1995 kronal s prvenstvenim spustom s himalajskega osemtisočaka Anapurne, ki jo je osvojil in presmučal skupaj z bratom Davom. Poleg Anapurne (8091m), je presmučal tudi vzhodno steno Matterhorna (4478m), se večkrat s smučmi spustil z Mont Blanca (4807m), v naših hribih pa po strmih stenah Bab, Dolgega hrbta, Kočne in Grintovca. Med zelo atraktivne sodi tudi spust po zaledenelem Sinjem slapu pod Češko kočo. Večino spustov je opravil s pokojnima bratoma Lukom in Davom in tako sodeloval pri postavljanju nekaterih mejnikov v alpinističnem smučanju. Na Anapurni je zaradi mraza utrpel izgubo vseh prstov desne noge in zato prenehal z  alpinističnim smučanjem v najvišjih gorah.

Dolga leta se je udeleževal turno smučarskih tekmovanj po Italiji, kjer sta leta 1993 z bratom Lukom osvojila tretje mesto v italijanskem pokalu Coppa delle Alpi. Je eden glavnih organizatorjev tekmovanja v turnem smučanju, ki ga na Jezerskem prirejamo že od leta 1996 in je od leta 1998 posvečen spominu na Luka Karničarja in Rada Markiča.  





Po končani Gimnaziji v Kranju je pričel s študijem na Fakulteti za šport in ga leta 1998 uspešno končal ter si pridobil naziv profesor športne vzgoje. Za svoje diplomsko delo s področja treninga turnega smučanja je dobil nagrado sklada Roka Petroviča. Svoje znanje je kot profesor športne vzgoje več kot 10 let prenašal na mladi rod v OŠ Matije Valjavca v Preddvoru in na domači podružnični šoli.

V mandatu 2006 - 2011 je bil član Strokovnega sveta za šport vlade RS. Kot dolgoletni trener in učitelj smučanja je deloval v domačem športnem društvu in več kot desetletje vodil jezerski alpinistični odsek. S svojim zgledom je za alpinizem in smučanje navdušil ter vzgojil celo generacijo mladih deklet in fantov. Poleg tega je vedno našel čas tudi za kulturo in petje, saj je sodeloval pri mnogih kulturnih prireditvah, v domačem cerkvenem pevskem zboru pa poje že od dopolnjene polnoletnosti.

Leta 1986 je bil prvič v reševalni akciji ob tragediji nizozemskih planincev na Kočni. Leta 1992 je opravil izpite za gorskega reševalca, po tragični smrti brata Luka in reševalskih kolegov nad Okrešljem, pa je prevzel vodenje društva Gorske reševalne službe na Jezerskem, ki jo je vodil več kot 20 let. V letih 2006 - 2010 je bil tudi podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije.




Skupaj z ženo Polono je bil kot naslednik svojega očeta, pet let oskrbnik Češke koče na Spodnjih Ravneh, sedaj pa kot župan vodi eno najmanjših in najlepših slovenskih občin - Jezersko. Poleg odgovornega županskega dela še vedno najde čas in energijo, da na kmetiji poskrbi za živali, postreže goste in aktivno sodeluje pri vodenju domačije.


Polona

Polona je od leta 1976 odraščala na Šenkovi domačiji. Ves čas je bila trdno odločena, da bo kmetijo usmerila v turizem in tako nadaljevala poslovno pot, ki jo je na sosednji, Štularjevi kmetiji začrtal njen praded, Josip Virnik, posestnik, čigar načrte je kruto pretrgala povojna nacionalizacija kmetijske zemlje. Penzion, gostilna, trgovina, tri žage in lesna trgovina so kar naenkrat postali zgodovinsko dejstvo in dedova neizmerna želja je bila, da se kmetiji nekoč zopet povrne krivično odvzeta zemlja. V želji, da bi pred nacionalizacijo rešil Šenkovo domačijo, jo je podelil sinu Ludviku, Poloninemu dedu. Kmetija je ohranila večino značilnih stavb; zobu časa še vedno kljubuje tudi 500-letna Šenkova hiša, ki je od leta 1949 zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena.







Odraščanje na Šenkovi domačiji je bilo trdno povezano s trdim kmečkim delom, odrekanjem in strogim nadzorom babice Mimi. Življenje v 500-letni hiši je bilo vse prej kot rožnato in Polona si je že zgodaj privzgojila delovne navade, z odliko zaključila osnovnošolsko šolanje, s podobnimi ocenami zaključila šolanje na Gimnaziji v Kranju ter nadaljevala na Ekonomski fakulteti, na turistični smeri. Študij je po rojstvu tretjega otroka; hčerke Maše, zaključila leta 2004 z diplomsko nalogo: Poslovni načrt za turistično kmetijo Šenkova domačija.

Maja leta 1997 sta z možem Drejcem začela skupno poslovno-turistično pot v znameniti planinski postojanki Češka koča in jo oskrbovala 5 let, ko je Drejc kot profesor športne vzgoje dobil službo v Osnovni šoli v Preddvoru. Polona se je leta 2005 zaposlila v Kranju; v podružnici švedske multinacionalke v ključarski stroki. Pet let dela na področju trženja, prodaje in logistike je bilo zelo pomembnih za nadaljevanje lastne poslovne poti.



Že kot 18-letna se je leta 1994 skupaj z Drejcem povzpela na najvišji vrh Evrope, Mont Blanc ter se leta 1996 udeležila jezerske odprave v Južno Ameriko, kjer je dosegla svoj višinski rekord 5200 m. Leta 2007 je smučala z rame Mont Blanca, 4500 m visoko in leta 2008 z vrha 4105 visokega vrha Dom de Neige v pogorju Ecrins, ter se velikokrat podala na turnosmučarska tekmovanja slovenskega pokala.

Po začetku svetovne krize, ki je zadela gospodarstvo, se je Polona jeseni leta 2009 odločila, da je čas za samostojno pot. Odločila se je za študij na Biotehniškem centru Naklo, prevzela vodenje kmetije in začela z  njeno preusmeritvijo v turizem. V desetih letih sta z možem Drejcem obnovila večino stavb na kmetiji, uredila ogrevanje celotne domačije na sekance, postavila prostore za oskrbo gostov v kampu, uredila spanje na seniku, zgradila novo preužitkarsko hišo in izpeljala zelo zahtevno obnovo Šenkove hiše. V hlev sta naselila trop ovc jezersko- solčavske pasme, krave cike, krškopoljske prašiče, številno perjad ter na dvorišče postavila čuvaja Arčija, ki se mu je sedaj pridružil še sin Medo.



Polona je novembra 2013 študij na BC Naklo zaključila z drugo diplomsko nalogo in poleg dela na domači kmetiji do leta 2019 vodila tudi Turistično društvo Jezersko, ki si prizadeva za razvoj turizma na Jezerskem. V zadnjih letih se je tudi na širšem področju turizma na Jezerskem začelo premikanje v pozitivno smer in skupaj sledimo načrtom naših prednikov, ki so pred drugo svetovno vojno začeli s povezovanjem in združevanjem v želji po doseganju boljšega turističnega razvoja. 

Luka, Kristjan in Maša

Triperesna deteljica otrok Drejca in Polone odrašča na Šenkovi domačiji in raste z njeno obnovo. V letih 1998, 1999 in 2002 rojeni otroci so že zelo zgodaj spoznali kako pomembno je ohranjanje dediščine prednikov ter skrb za domačo kmetijo. Vsak po svojih močeh pridno pomagajo pri vsakodnevnih opravilih, povezanih z živalmi, gosti ali urejanjem okolice. Luka, ki je najstarejši, zaključuje študij velnesa na Bledu in kot izučen maser vas s spretnimi in močnimi rokami zmasira po celem telesu. Doma najraje pomaga pri oskrbi živali in izvaja popravila na kmetiji. Kristjan je študent zootehnike na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. V poletnem času skrbi za zgledno pokošene zelenice, oskrbo vrtov in strežbo gostov. Najmlajša Maša je še srednješolka in obiskuje gimnazijo v Želimljem. Ob vikendih in v poletnem času jo boste našli v recepciji, tudi postregla vas bo ter popeljala po kmetiji. 



Obiščite nas

Copyright 2021, Izdelava MMstudio
Naša spletna stran za boljše delovanje uporablja piškotke! Želite izvedeti več?
Ali se strinjate, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen?